Na etični lestvici različnih kultur je pohlep v alarmantni rdeči coni. V krščanstvu je pohlep (lakomnost) ali »avaritia« med sedmimi glavnimi grehi, to je človeškimi lastnostmi, ki pomenijo pogubo za posameznika. V družbi je z napuhom, pohoto (nečistostjo), jezo, požrešnostjo, zavistjo (nevoščljivostjo) in lenobo. Tudi v Dantejevem Peklu (Inferno) je pohlep moralno zavržen: pohlepneži se pogreznejo v blato in iztrebke ali pa jih Kerber, troglavi peklenski pes, raztrga na koščke. V indijski vedski tradiciji ga najdemo pod pojmom »laulyam«. Velja, da uniči naše zdravje in odnose. V budizmu je pohlep ali »raga« uvrščen med tri strupe, ob bok sovraštvu in zablodi. Ti strupi povzročijo večino gorja v svetu, uničijo življenja, družbe in civilizacije. Pohlep se nanaša na hlepenje po sreči in zadovoljstvu zunaj nas samih s sebičnim kopičenjem fizičnega premoženja. A kako naj bo sebični srečen? Živi brez pristne povezanosti s skupnostjo, nepotešen in prazen, srčno reven in zato siromašen.
In če pustimo ob strani etične vidike (četudi pohlepni s svojo sebičnostjo lahko škodijo širši družbi), občutim gnus ob tem, kar počnejo s stavko nekatere slovenske bele halje. Gnus je povsem ustrezna in normalna čustvena reakcija na zlorabe (umetno ustvarjanje čakalnih vrst) in sebično okoriščanje. Tako vsaj kažejo raziskave o človekovih reakcijah na nepravičnost (izvedene na Kalifornijski univerzi). Udeleženci raziskave so v parih igrali igro ultimat. Prvi igralec (predlagatelj) je dobil denar, ki naj bi ga razdelil z drugim igralcem (prejemnik), vendar tako, da bi se oba z delitvijo strinjala. Če se z delitvijo ne bi strinjala, bi sredstva izgubila oba. Iz čistega finančnega interesa bi pričakovali, da bo prejemnik sprejel vsako ponudbo, ki je večja od nič, ne glede na to, kako nepoštena je. Zgodilo pa se je, da je večina zavrnila nepoštene ponudbe (manjše od 20 do 30 odstotkov celote). Med raziskavo so dogajanje v možganih udeležencev merili s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI). Ko je bil ponujen pravičen delež denarja, so se aktivirali centri za nagrajevanje, ki so povezani z avtomatskimi, intuitivnimi reakcijami, in ne z naučenimi odzivi. Nepoštene ponudbe pa so povzročile aktivnosti na področju, ki je povezano z reakcijami prezira ali gnusa na slabe okuse ali vonjave. Bolj ko je to območje zažarelo, večja je bila verjetnost, da bo prejemnik zavrnil ponudbo. Naši možgani samodejno ocenijo pravičnost porazdelitve finančnih virov. Na pošteno ravnanje se odzivamo z veseljem, na nepravičnost in nepoštenost z gnusom in zavračanjem.
Morda pa se nekaterim slovenskim belim haljam zdijo njihove zahteve po vse večjem plačilu poštene zaradi moči, ki jo imajo, saj imajo v rokah življenja in zdravje ljudi. Oh, ta izkrivljena moč. Vsi poznamo ljudski rek, da je nekdo opijanjen od moči. Ali pa tistega, da mu je moč (slava) stopila v glavo. Nekatere oplazi celo kompleks boga. Prekomerna, nezdrava moč v človeškem telesu povzroči fiziološke, nevrološke in psihološke spremembe, izkrivlja čustva, mišljenje in zavedanje, kdaj so kršena načela pravičnosti. Posamezniki postanejo egocentrični, brezobzirni in brez empatije, hlepijo po nagradah (materialnih, seksualnih, statusnih), z drugimi pa ravnajo kot z manjvrednimi kosi predmetov. Zdi se jim, da so upravičeni prejemati več kot drugi. Razvijejo narcistične in celo psihopatske osebnostne izkrivljenosti.
Možgani se zaradi svoje nevroplastičnosti dnevno spreminjajo v dobro in slabo, odvisno od tega, s čim jih hranimo. Moč je kot droga in eno najmočnejših sredstev za spreminjanje možganov, saj se v njih (kot ugotavljajo raziskave) poviša testosteron, z njim pa posledično raven dopamina v možganskih sistemih za nagrajevanje. In ker moč deluje na možganski sistem nagrajevanja, ta ob dolgotrajni pretirani stimulaciji razvije apetite (tako kot pri zasvojenosti z drogami), ki jih je težko potešiti. Tem apetitom pravimo pohlep. Pohlepni ljudje pa niso – tako kot heroinski odvisniki – nikoli trajno potešeni. Tudi nekatere slovenske bele halje ne. Njihova pogoltnost in požrešnost sta brez meja. Utrujeni smo od njih.