Ko smo se borile za enake pravice, smo kričale, da smo ponosne, da smo ženske, da smo kot ženske sposobne vsega, a prva stvar, ki smo jo naredile, je bila, da smo zažgale modrčke in začele nositi hlače ... MANCA POGAČAR
Da bi nam uspelo v 'moškem' svetu, smo kričale, da smo ženske, vendar smo v dokaz prevzele zelo moške lastnosti. Svet brez moških ali družba z obrnjenimi vlogami, kjer so moški podrejeni, to je starodavna ženska (in feministična) utopija, za katero obstajajo redki zgodovinski dokazi, ki pa občasno prebujajo številne sanje.
Tako rekoč v vsej zgodovini je ženska igrala podporno vlogo moškemu, no, vodilnemu moškemu. Zgodovinski in celo sodobni dokazi o matrilinearnih družbah dajejo enak vtis: če ženske zasedajo vodilne in prestižne položaje, ima družba strukturno drugačne značilnosti, je mirnejša, kolektivna blaginja je večja, organizacija vlog in dela učinkovitejša. Doslej je največji problem neenakost med spoloma pri dostopu do virov. In če bi pravila igre določile me, bi sistem verjetno deloval drugače. Kaj pa dinamika moči? Ne govorimo o preprosti ponovitvi patriarhata z zamenjanimi vlogami, sicer se ne bi nič spremenilo. Pogosto se zdi, da tisti, ki se na vso moč trudijo, da bi spodkopali zatiralske strukture moči, po tem, ko dosežejo oblast, ponavljajo te strukture moči na drugih. Kot da bi s skrajnim realizmom hoteli povedati, da bomo na koncu ravnali tako kot oni.
Živimo v času, ko si je težko predstavljati, da bi se pravila igre lahko spremenila. Toda vsake toliko čutimo potrebo, začutimo hrepenenje, ki je nepregledno celo za nas same, nekakšno nostalgijo. Čutimo smer. Za to si moramo prizadevati. Zasledila sem številne eksperimente, kjer so ženske spraševali, kaj bi počele, če bi živele v ženskem svetu. "Usedla bi se na moped in se sama vozila po velikem mestu", "ponoči bi sama hodila po mestu", "ob treh zjutraj bi brez skrbi plesala po mestu", "na plaži bi si oblekla kopalke, v katerih ne bi zakrivala telesa", "počutila bi se varno", "prižgala bi glasbo, oblekla mini krilo in kratek top ter se sprehajala pozno v noč", so bili nekateri odgovori. Če potegnemo črto, je jasno, da v svetu, v katerem živimo, pogrešamo predvsem varnost, in resnica je, da si za začetek želimo preprostih stvari.
Seveda ne gre le za vprašanje spola in kulturnih vzorcev. Problem niso moški, ampak praznovanje nepotrebne in zastarele moškosti. Ker pa je enakost tako težko doseči, bi bilo vredno vsaj poskusiti zamenjati vloge. Toda enakost ne pomeni, da so moški in ženske enaki. Ne pomeni, da se morajo ženske bolj truditi, da bi se obnašale kot moški, razmišljale kot moški in bile videti kot moški. Kajti če ženske to sprejmemo, potem vse na svetu postane moški normativni standard vedenja.
Kako bi bil videti svet žensk? S to idejo se poigrava francoska komedija ali pa grozljivka, kakor se vam zdi, z angleškim naslovom I Am Not an Easy Man, ki razmišlja o možnosti bremena nebrzdane moči, ki jo ima en spol nad drugim. Najbolj spodbudna ideja, ki jo ponuja film, se ne skriva v njegovi senzacionalni premisi. Morda se skriva v načinu, kako subtilno, morda nenamerno raziskuje človekovo nagnjenost k prilagoditvi na nenadne, celo nerealne spremembe, preden jih ponižno sprejme kot novo normalnost. Film Eleonore Pourriat želi namreč pod komično preobleko prikazati portret nenadnega revolucionarnega preobrata kot nekaj, o čemer lahko le sanjamo in kar je oddaljeno od resničnosti, a vseeno preveč znano na edinstven človeški način.
V tem primeru se 'revolucija' začne z enim samim uspešnim francoskim brezvestnim zapeljivcem Damienom, ki se zaleti v drog. Ko pride k sebi, se znajde v svetu, v katerem ženske vodijo in upravljajo svet tako, kot so ga pred njegovo nesrečo vodili moški. Tukaj ženske nosijo hlačne kostime (ali karkoli želijo), moški pa nosijo to, kar jim narekuje družba – oprijete kratke hlače, trenirke z napisom 'vroče' na zadnjici in ročne torbice. To je svet, v katerem kraljice premagujejo kralje v pokru, očetje pa se bojijo, da bodo izgubili službo vsakič, ko bodo imeli še enega otroka. Mimogrede, ženske rojevajo stoje (končno), ker je večina zdravnikov žensk in razumejo ... no, gravitacijo. V tem svetu ženskost pomeni moč, moč za delo in rojevanje otrok ter naravno prevlado žensk, medtem ko je za moškost značilna sposobnost vzgoje, skrbi in podrejanja. Ženske obvladujejo vse veje kulture in vsakdanjega življenja. Stavbe in ulice so poimenovane po ženskah, 'klasične' knjige so o ženskah, od žensk in za ženske, na večini oglasnih panojev pa so pomanjkljivo oblečeni moški, ki se šobijo ali so videti kratke pameti, da bi dali vtis podrejenosti. Filmi in oglasi prikazujejo samo moško goloto, v vsaki zgodbi o moških pa so prikazani kot potrebni bedaki, ki obupano potrebujejo ženske, da bi jih ljubile. Damienu oče očita, da je samski, da živi z mačko in da mu ne da tistih obveznih vnukov, ki jih moški dolguje svojim staršem (in družbi). Zaradi neusmiljene karmične usode Alexandra, v katero se zaljubi, z njim ravna natanko tako, kot je on nekoč ravnal z ženskami, ki so ga ljubile. Medtem ko poskuša razumeti nenehno žvižganje mimoidočih žensk in priložnostni seksizem, začne delati kot pomočnik Alexandre, uspešne pisateljice. V tem svetu je ženska različica Damiena, ki spi z moškimi in iz svojih stikov z njimi črpa gradivo za svoje knjige. Ko se začneta zbliževati drug z drugim, se Damien počasi privaja na to novo resničnost, čeprav si obupno prizadeva najti izhod iz nje.
Damien je rojen v brezmejno svobodo in priložnosti, in zato je upravičeno ogorčen, ko vse te neodtujljive pravice, ki jih je tako navajen, kar naenkrat izginejo. In vendar se – čeprav se zgrožen zbudi v svetu, v katerem moški veljajo za šibkejši spol in jih ženske nenehno zlorabljajo – niti enkrat ne vpraša, kako narobe je to, in nikoli ne podvomi o svoji pravici, da ga obravnavajo kot človeka, in ne kot lastnino.
Ta film me je zaradi svoje absurdnosti večkrat spravil v smeh, vendar je bilo nekaj smešnih trenutkov, ki so prenehali biti smešni, ko dojameš, da postavljajo ogledalo družbi. Ko lepoto, delo in družbene standarde našega sveta prenesemo na moške, se to nenadoma zdi absurdno. Za začetek, ženske so v tej družbi brutalne, zahvaljujoč temu, da niso obremenjene z moškim pogledom ali družbo, ki nadzoruje njihova telesa ali vedenje. In vendar od moških pričakujejo, da bodo upoštevali stroga pravila obnašanja po spolu, kot je britje vsakega centimetra telesa pod vratom, puljenje obrvi in britje dlak na nogah. Z današnjimi očmi je boleče gledati moškega, ki to počne.
Samo pomislite. Ženske še danes naredimo vse, kar je v naši moči, in se odločamo za raznovrstne lepotne operacije, da le moški ne bi imeli razloga za posmehovanje. Sama sicer še nisem šla tako daleč, ampak bog ne daj, da pred zmenkom ne bi pobrila in nadišavila vsega, kar se pobriti in nadišaviti da. Ker so moški, mediji in pornografija celo najbolj feministične med nami prepričali, da moramo nenehno spreminjati svoja telesa, da bi ustrezale moškim predstavam o tem, kaj je seksi, ne pa našim lastnim. Tako kot Damien želimo biti privlačne. In biti seksi! Zato storimo, kar pač moramo.
Za sodobno žensko je gledanje Damienovega ljubezenskega življenja grozno. In v tem je tragedija tega filma. Ko vidiš, kako absurdno je, da se moški tako obnašajo, da bi ugajali ženskam, te prisili, da se zaveš, da je to isto obnašanje normalizirano, ko se to zahteva od žensk. On doseže točko preloma, ko ona doživi orgazem, nato pa se skotali od njega, pri čemer je niti najmanj ne skrbi za njegovega. Številnim ženskam je to znan standardni operativni postopek – po razočarani noči oditi z občutkom, da je žensko telo le desna roka nekega moškega.
Gledalec je priča ogabnosti sodobnega sveta in podobam, ki jih ta ustvarja za zabavo in ki so jim ženske vsakodnevno izpostavljene. Ker v filmu ni velike zgodbe, nas duši ogromnost krivice, ki smo ji izpostavljeni zaradi te nenadne zamenjave vlog. Ne moremo si pomagati, da se ne bi spraševali o možnosti, da se rodimo v svetu, kjer je to norma, realnost, s katero ženske živijo vse svoje naravno življenje. Pod impozantno betonsko nadgradnjo tega sveta teče nevidna nevronska mreža moči, ki se želi uveljaviti skozi vsak kulturni artefakt.
Vendar mu uspe zlesti pod kožo, ko razmišljate o možnosti, da vas bremeni nebrzdana moč, ki jo en spol uveljavlja nad drugim. Želi, da podvomite o vsem, kar sprejemate kot normalno ali kar se ženskam vsiljuje kot enako. In čeprav lahko film po določenem času postane precej utrujajoč, ostane v spominu zaradi svoje drzne osrednje zamisli in učinka, ki ga ima na Damiane tega sveta. In da nas na koncu le ljubezen lahko reši pred velikansko absurdnostjo vsega tega.
Film je sodobna, manj impresivna ali zgovorna različica knjige Vem, zakaj ptica v kletki poje Maye Angelou. Vse, kar Damien doživlja, je zanj boleče, za ženske pa je boleče, ker on v nasprotju z njimi ve, da je v kletki. In da vanjo ne spada. Ženske še vedno nevede sprejemamo, praznujemo in celo prepogosto uveljavljamo, da smo zaprte v kletkah. Drugega načina obstoja ne poznamo. Toda zgodba je tudi nekoliko lena. Resnično namreč spodbuja idejo, da moč pokvari vsakogar, ki jo ima. Da ženskam ni bilo usojeno, da so zrelejši in bolj razumevajoči spol samo zato, ker takšne so, ampak ker je bila to taktika preživetja glede na njihove možnosti. Zaradi tega film vsiljuje idejo, da je biti na položaju avtoritete bolj koruptiven vpliv kot vaš spol. Če samo zamenjamo vloge, je težko verjeti temu, kar se dogaja na zaslonu, saj družbeno programirani del nas tega ne more sprejeti: "To se v resnici ne bi zgodilo." Mislim, da bi bil svet z ženskami, ki zlorabljajo moč, videti drugačen. Ne boljši ali slabši, samo drugačen. Rada bi videla, da nekdo posname tak film. Tu bi bilo pomembno, da bi nekaj te vizionarske drznosti potisnili v obtok. Svet brez moških bi bil morda dolgočasen, a sistem, ki bi ga vodile ženske, bi bil zagotovo manj agresiven. V vsakem primeru je sporočilo na koncu jasno: Damienov terapevt iz alternativnega sveta precej stvarno pravi: "Morda obstaja še kak drug način? Svet, v katerem si moški in ženske medsebojno pomagajo."
Fotografije: Profimedia
