Z nocojšnjo podelitvijo nagrade najboljšemu filmu na temo človekovih pravic in sklepno slovesnostjo, ki ji bo sledila še projekcija norveškega filma Volneno režiserke Rebekke Nystabakk, se bo v Cankarjevem domu končal že 26. Festival dokumentarnega filma. Na njem je bilo mogoče tudi v preteklih večerih videti več vznemirljivih izdelkov.
Naše telo
Naše telo, najnovejši film francoske cineastke Claire Simon, se odvije kot potrpežljiva, triurna observacija ginekološkega oddelka pariške bolnišnice, v kateri med pandemijo sledi ženskemu telesu. Telesu, ki splavlja, je neplodno, umetno oplojevano, rojevajoče, transspolno, bolno, rakavo in izvir kroničnih bolečin. Pacientke v dolgih statičnih kadrih, ki so slogovno primerljivi s filmi Fredericka Wisemana, večinoma spremljamo med posveti z zdravniki; pred nami se odvijajo intimni pogovori o splavu, hormonski terapiji, mastektomiji, kemoterapiji, travmatični izkušnji poroda ter diagnosticiranje bolečih menstruacij. A vsake toliko režiserkin pogled prodre tudi v operacijsko sobo, med kirurško izrezovanje vozličev globoke endometrioze in odstranjevanja rakavih rodil. Kamera se tako ne boji pogledati tudi v notranjost telesa ter v laboratorijskih prostorih do njega pristopiti na povsem celični ravni: s pogledom v mikroskop, pod katerim štejejo spermije in umetno oplojujejo jajčeca.
Z vidika osredotočenosti na ginekologijo, ženske reproduktivne organe ter bolečino in težave, povezane z njimi, gre za monumentalno delo, ki žensko telo končno obravnava celostno in empatično ter v nobeni instanci ne minimizira njegove izkušnje. A gre tudi za nekoliko idealiziran portret zdravstva, v katerem je vsaka ženska vselej deležna zdravljenja, ki ga želi in potrebuje; kjer je vsaka njena bolečina vzeta resno in kjer v obravnavo pacientov nikoli ne prodrejo rasni ali transfobni predsodki zdravnikov.
Med revolucijama
Romunski režiser Vlad Petri v filmu Med revolucijama spretno združi dva na videz nepovezana zgodovinska dogodka in njune neslutene posledice: iransko islamsko revolucijo in padec Ceausescujeve diktature.
Film, ki je sestavljen iz raznovrstnega arhivskega gradiva, povezuje izmišljena zgodba o dveh prijateljicah, Iranki Zahri in Romunki Marii, ki sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj študirali na medicinski fakulteti v Bukarešti. Zahra se, polna upanja na boljši jutri, ob začetku protišahovskih protestov vrne v Teheran. Odtlej z Mario ohranjata stike preko pisemske korespondence. Njuna lirična pisma, ki z glasom iz offa nežno podlagajo arhivske posnetke burnega dogajanja v njunih deželah, poskrbijo za čustven naboj in ustvarijo intimno naracijo, ki v film vnese napetost in gledalca čvrsto poveže z dogajanjem na platnu. Čeprav Petri poveže dva popolnoma različna politična procesa, se hitro pokaže njuna glavna vzporednica: po revoluciji, ki zraste na krilih upanja in idealizma, je padec na trda tla zelo boleč. V obeh primerih se namreč zdi, da je revolucijo nekdo iztrgal ljudem iz rok in jo uporabil za lastne interese – v Iranu je to ajatola Homeini s svojo skrajno konzervativno politiko in kratenjem svoboščin, v Romuniji pa divji kapitalizem, ki je izničil solidarnost, nahranil ekonomske elite in pahnil prebivalstvo v revščino.
Popolno zaupanje
Identifikacija prav vsakega človeka preko zenic, tudi če nosi očala in masko; te mokre sanje kitajskega diktatorja Mao Cetunga se z napredkom tehnologije uresničujejo sedanjemu predsedniku Xi Jinpingu. O tem odlično priča film Zhang JialingPopolno zaupanje. Najprej vidimo megapolise, nadzirane z neskončnim številom kamer na vsakem koraku, na cestah, v in na zgradbah, trgovinah, uradih, gostilnah … Nato spremljamo mestne službe prostovoljcev, ki skrbijo za red v soseskah in beležijo grehe prebivalcev, od nezadovoljstva z oblastmi do vožnje pod vplivom alkohola; ti grehi se odštevajo od »socialnih točk«, pridobljenih s prostovoljnim delom in ki zagotavljajo določene pravice. Če ni točk, ni pravic. Če neposlušnost naraste, pred vrata stanovanja postavijo nadzorne kamere.
Najbolj strašno v tem filmu je neverjetno nesorazmerje med pasivizirano večino in povsem osamljenimi žrtvami državnega nasilja, ki jih vidimo praktično le v njihovih stanovanjih. Dom je varnejši od zunanjosti, kjer so »Oči« povsod. Tako spremljamo zgodbo treh: aretiranega odvetnika za človekove pravice in njegove žene, ki s podporo nekaj nevidnih enakomislečih bije boj za njegovo izpustitev. Drugi, tudi odvetnik, se je vrnil iz večletnega zapora, zaznamovan od mučenj, frustriran, ker je sinu postal tujec. A nadaljuje svoje odvetniško delo in spet je nadzorovan. Tretjo, novinarko, ki vztraja pri svobodi govora in načrtuje pot v Veliko Britanijo, pa, kot izvemo v post scriptumu, zaprejo in tudi proti njej sprožijo sodni postopek. Zaradi sodelovanja pri nastajanju tega filma?
So ti trije nori? Saj vedo, s čim imajo opraviti v tej povsem atomizirani družbi, kjer civilna družba ne obstaja, kolektivna neposlušnost pa se plača z življenji: krvavi Tiananmen, zatrti protesti v stolpnice zaprtih ljudi brez hrane in zdravil v času covida. Starejše generacije so šle skozi purgatorij režima, ki je v njih ubil vsako uporniško misel, mladi pa implikacij nadzora očitno ne razumejo. Znotraj te zacementirane brezpravnosti trije uporniki o pravicah govorijo belim stenam v svojih stanovanjih in svojim internetnim kanalom. Nadziranim, jasno.
