Izpoved Petre Strelec: Pot iz pekla

8.5.2024 | 14:40

Petra Strelec (Mateja Jordovič Potočnik)

»Na vsak način sem hotela umreti. Po osmem poskusu samomora sem pristala v bolnišnici v Vojniku, kamor me je na silo pripeljal oče. Bila sem na zaprtem oddelku, stara 19 let. Ko sem opazovala ljudi, ki niso mogli več ozdraveti, sem se v nekem trenutku zavedela, da sem še tako mlada, da se še lahko izvlečem iz tega. Tam sem zdržala pet dni. Ko sem izstopila iz bolnišnice, sem rekla Bogu: 'Ker me še nočeš, to očitno pomeni, da moram še kaj postoriti na tem svetu.'«

44-letna Petra Strelec iz Krškega, absolventka psihosocialne pomoči na Fakulteti za uporabne družbene študije, je v 25 letih postorila marsikaj. Od šolanja – ob delu se je najprej izšolala za medicinsko sestro, zdaj je tik pred zagovorom diplomske naloge z naslovom Vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi ter specializacijo iz logoterapije – ves čas je tudi predelovala travme: spolno zlorabo, toksične odnose v družini, dve posilstvi, do odhoda iz primeža nasilja. O svoji poti je napisala tri knjige: Moje življenjske lekcije, Pot v svobodo in V postelji s sovražnikom, zdaj nastaja četrta, Znova. Petra dela tudi kot motivatorka, predava, je prostovoljka v kognitivno-vedenjski svetovalnici, v prihodnosti pa načrtuje ustanovitev zavoda, s katerim bo pomagala žrtvam nasilja.

Težko otroštvo

Na otroštvo nima lepih spominov. »Moje otroštvo ni bilo lahko. V naši družini je vladalo nasilje. Oče je bil nasilen do mame, mama, ki se je spopadala z depresijo in bila odvisna od tablet, zame ni mogla poskrbeti, dedek me je spolno zlorabljal, vrstniki so me maltretirali.« Ko jo je mama pri petnajstih vrgla iz hiše, je nekaj časa živela dobesedno na cesti. Čeprav je bila brez šolskih potrebščin, je redno hodila v šolo. »Moji sošolci, takrat sem hodila na srednjo tekstilno šolo, sploh niso vedeli, da sem brezdomka.« Svojih stisk ni obešala na veliki zvon. »Ko sem se nekega dne odločila, da obiščem očeta, ki je živel v bližini Celja, se je neki mlajši moški ponudil, da me odpelje k njemu.« Namesto da bi jo varno pripeljal na cilj, je zavil v prvi gozd in jo posilil. »Po posilstvu sem poskusila narediti samomor.« Potem se je za kratek čas njeno življenje obrnilo malce na bolje, družina prijateljice jo je vzela v rejo. »Nisem bila dolgo pri njih, saj se je mama odločila, da me vzame nazaj.«

Petra je, čeprav se je sama spopadala s prebolevanjem travme po posilstvu, uspela končati srednjo šolo. Potem pa … Znova šok. »Stara sem bila 19 let, ko sem šla v eno izmed diskotek na razgovor za službo. Šefico sem čakala za šankom. Ker je nisem dočakala, sem se začela odpravljati domov. Medtem je začelo deževati, zato sem prosila znanca, ali bi me zapeljal domov. Odklonil je, mi je pa prevoz ponudil eden izmed prijateljev, ki je takrat z družbo prišel v diskoteko. Namesto domov je družbo, poleg mene sta bila v avtu še dva moška in ženska, odpeljal na svoj dom. Tam me je posilil eden od dveh moških, ki sta bila v avtu.« Ko se je nanjo spravil še prijatelj, sta v hišo na srečo prišla še dva moška in jo rešila. »Odpeljala sta me na policijsko postajo in tam sem se zlomila. Policisti so mi svetovali, da naj grem domov in okrevam.« Namesto da bi okrevala, je postala zasvojena s pomirjevali. »Bila sem v hudi depresiji. Na vsak način sem hotela umreti.«

Začetek nove poti

Petra je kar osemkrat poskusila narediti samomor. Po zadnjem poskusu je v sebi našla moč in se začela pobirati. Čeprav je imela končano srednjo tekstilno šolo, se je vpisala še na eno. »Želela sem si opravljati poklic, v katerem bi lahko pomagala ljudem. Na ljudski univerzi je bila takrat možnost triletnega šolanja za bolničarje. Vpisala sem se, zraven pa še delala. Ko sem končala, so odprli še program zdravstvene nege.« Vpisala se je še nanj, trajal je dve leti. »Zadnje leto sem naredila ob delu. Dobila sem zaposlitev v Slovenski vojski.« Končno so se ji na stežaj odprla vrata življenja. Kmalu je spoznala tudi bodočega moža, se poročila, postala mati. Zakon je trajal sedem let. Ločitev, pove, jo je prizadela. »Med prebolevanjem mi je prijateljica podarila priročnik Varje Kališnik za duhovno rast in razvoj Svetlo modra. Rekla mi je: 'Petra, spremeni se in spremenil se bo tvoj svet.' Knjige dolgo nisem zmogla vzeti v roke. Potem pa sem nekega dne, bila sem na misiji na Kosovu, v roke vzela knjigo in jo začela brati. Odprla mi je oči. Prvič sem se zavedela, da sem jaz tista, ki v svoje življenje privabljam določen tip moških in da moram sama razčistiti s tem.«

Napačni moški

»Čeprav sem po ločitvi spoznala, da privabljam enak tip moških, se jih je v mojem življenju pojavilo še kar nekaj. Na srečo se z nikomer nisem spustila v resnejšo zvezo.« Dokler leta 2017 v njeno življenje ni prišel ON. »O zvezi z njim mi je še malce nerodno govoriti. Ko zdaj gledam nazaj, sem bila zares še zelo nezrela.« Pove, da sta se spoznala na portalu za zmenke in si začela dopisovati. Ko se nikakor nista mogla dogovoriti za srečanje, je Petra začela sumiti, da nekaj ni v redu. »Končno mi je le priznal, da ima težave z alkoholom in da je na zdravljenju. Bila sem šokirana, odpisala sem mu, da me ne zanima več.« A si je po treh dneh premislila in mu napisala, da ceni njegovo odločitev za zdravljenje in da mu je pripravljena stati ob strani. »Najino dopisovanje je počasi iz prijateljskega preraščalo v romantično. Lepa pisma mi je pisal.« Petra, zasanjana, osamljena romantična dušica, je dobesedno pila njegove besede. Ko sta se čez pol leta končno srečala v živo, je doživela pravi ognjemet čustev. »Bilo je čarobno, prepričana sem bila, da mi vidi v dušo, da sem končno spoznala moškega, ki me bo cenil.« Ko se je vrnil v komuno, sta uradno postala par. »Ob koncu zdravljenja, ko sem ga šla iskat, mi je med vožnjo povedal, da se je odločil, da se preseli k meni. Čeprav sem bila šokirana, sem privolila. Prvi teden je bilo super. Takoj si je začel iskati službo, medtem ko sem bila jaz v službi, je pospravljal po stanovanju, mi kuhal kosila.«

»Ko mu enkrat nisem prinesla nečesa, kar mi je naročil, je zelo grobo reagiral. Bila sem šokirana, vendar sem se tolažila, da je pač utrujen. Potem se je njegovo nasilje začelo stopnjevati. Verbalno je počasi preraslo v fizično. V vmesnih obdobjih pa sva se še vedno imela noro lepo.« Ker ni vedela, kaj se dogaja, je začela raziskovati. »Ugotovila sem, da živim z narcisom, ki mojstrsko obvlada manipuliranje. Ko sem se mu začela upirati, so obdobja nasilja postajala vse pogostejša. Pozneje sem ugotovila, da je bilo nasilje povezano tudi z alkoholom. Na skrivaj je začel piti. Ko sem to ugotovila, sem mu postavila ultimat, jaz ali alkohol. Odločil se je zame. Po zdravljenju je dve leti abstiniral, nakar je alkohol zamenjal za droge, začel je z mehkimi in nazadnje presedlal na trde.« Fizično nasilje se je samo še stopnjevalo. Petra je v nasilni zvezi zdržala pet let, pa čeprav je takrat že študirala psihosocialno pomoč in hodila tudi na terapije. »Petkrat sem prekinila odnos in se vsakič vrnila. Celo ko smo na faksu imeli predavanje o partnerskih odnosih in nasilju, si nisem hotela priznati, da sem sama v takem odnosu. Tudi terapevtki sem marsikaj zamolčala. Ves čas sem iskala opravičila za njegova dejanja.« Ko je bilo nazadnje že tako hudo, da je za silo lahko funkcionirala samo še s pomočjo pomirjeval, se je odločila, da nekaj stori. »Končno odločitev za prekinitev razmerja sem sprejela, ko me je enkrat čisto zadeto od pomirjeval našel sin, hkrati pa sem spoznala, da grem po maminih stopinjah, za katero vem, kam jo je to pripeljalo.«

Terapevtsko pisanje

Prvo knjigo, Moje življenjske lekcije, v kateri govori o otroštvu, odvisnosti od tablet, posilstvu, depresiji in o tem, kako se ji je uspelo izkopati iz tega, je pisala v obdobju, ko je bil odnos kot iz pravljice. »Pisati o vsem, kar se mi je hudega zgodilo v otroštvu, je bilo zame terapevtsko, pomagalo mi je, da sem razumela in izpustila. Prepričana sem bila, da sem pozdravila vse vzorce, da je bila ljubezen tista, ki mi je pomagala.« Ko se je ljubezen sprevrgla v svoje nasprotje, se je spet posvetila sebi. »Čeprav sem v tem odnosu izgorevala, sem hkrati rastla. Na poznejših terapijah se je pokazalo, da sem skozi odnos s partnerjem preigravala odnos z mamo. Ko danes gledam nazaj, sem mu hvaležna, saj je bil moj učitelj. Skozi ta odnos sem se tudi naučila, da nikogar ne moreš rešiti. Vsak ima svojo pot.« Prva knjiga je izšla leta 2018, leto pozneje pa je izdala še knjigo z naslovom Pot v svobodo. V tretji knjigi z naslovom V postelji s sovražnikom, ki je izšla lani, prek samoanalize pokaže pot iz nasilja do sebe, ki jo je našla sama. »Ljubezen ni nasilje! Ljubezen ne vključuje pogojevanja, izsiljevanja in ustrahovanja! Vključuje pa spoštovanje, sprejemanje, sodelovanje, dopolnjevanje, empatijo in sočutje drug do drugega.«

Zdaj torej piše četrto knjigo. »Začne se v trenutku, ko končam razmerje. Dala ji bom naslov Znova.« Ko ji je uspelo prekiniti nasilno partnerstvo, se je začela povezovati z ženskami, ki imajo podobne izkušnje. »V tej knjigi bom govorila, kako naprej, kako si pomagati oziroma kdo ti lahko pomaga. Ne samo psihološko. Jaz, denimo, se še danes ukvarjam z ekonomsko stisko. Najti stanovanje je danes velik problem. Deset mesecev sva s sinom živela v bivanjski enoti. Zelo so mi pomagali tudi na centru za socialno delo pa tudi policija. Šla sem tudi k odvetniku, dosegel je šestmesečno prepoved približevanja. V knjigi bom ženskam dokazala, da je mogoče priti iz nasilnega razmerja, čeprav je težko.«

Poleg knjige ima Petra v načrtu še veliko stvari. »Februarja me čaka zagovor diplome Vpliv travm iz otroštva na odnose v odrasli dobi. Temelji na preučevanju sebe skozi samorefleksijo. To samoraziskovanje je moje finalno zdravljenje. Darilo sebi. Našla sem profesorja, ki rad dela na ta način. On mi je tudi razložil, da so moje knjige napisane po vzoru logoterapije.« Petro je ta tako prevzela, da se bo po diplomi vpisala še na študij logoterapije na Inštitutu Antona Trstenjaka. »Tam nameravam narediti magisterij, želim namreč postati terapevtka, ki bo ljudi učila iskati smisel.«

Biba Jamnik Vidic