Stroka nedorečenost primerja z dejavnostjo psihoterapije, ki trenutno povzroča žgoče razprave. Pravne praznine se zaveda tudi pristojno ministrstvo za zdravje. Kaj sledi?

Prehrana – tržno zanimiva vrednota

Ljudje čedalje višje na lestvico vrednot postavljamo prehrano, pogosto skupaj z željo po estetskih učinkih, kar je prepoznal tudi trg. K razmahu ponudbe so vsekakor prispevala družbena omrežja, in to tako dobrih prehranskih svetovalcev kot tudi zavajajočih. Na teh omrežjih smo našli tudi tri prehranske svetovalce, ki pri svojem delu sledijo znanstveno podprtim dejstvom in pogosto skušajo ovreči mite, ki se širijo med ljudmi kot požar. Kaj opažajo pri svojem delu in kako gledajo na konkurenco, ki to morda sploh ni?

Čudežne rešitve s takojšnjim učinkom zgolj prodajna strategija

Med brskanjem po spletu boste hitro naleteli na prehranski pristop, s katerim naj bi čez noč oblikovali postavo ali pa se znebili zdravstvenih težav. A strokovnjaki poudarjajo: čudežnih in hipnih rešitev ni, četudi so obljube videti izjemno mikavne. "Če strokovnjak trdi nekaj, kar se zdi prelepo, da bi bilo res, ali pa zveni prehudo, da bi bilo res, je že to znak za neko stopnjo nezaupanja," je prvi napotek Jerneja Ogrina, magistra inženirja prehrane o tem, kako ločiti verodostojno ponudbo od zavajajoče.

Pozorni morate biti tudi, če se prehransko svetovanje ponuja v okviru ponudbe prehranskih dopolnil ali pa če prehranska strategija pretirano odstopa od splošnih smernic raznovrstne prehrane. "Če nekdo poskuša prodati neko stvar, ki je zelo močen odmik od tega konsenza, ki o prehrani obstaja, potem je to že zelo dober kazalnik, da spada v kategorijo problematičnih," pa pravi prehranski strokovnjak Nenad Kojić iz podjetja Feelgood.

Magistrica dietetike Dajana Smolnik dodaja: "Vedno moramo biti pazljivi pri osebah oziroma prehranskih svetovalcih, ki vsiljujejo svoje razmišljanje oziroma so pristranski." Dober svetovalec se bo opiral na znanstveno preverljiva dejstva in kritično razmišljal, pojasnjuje Kojić. Prav tako bo dober svetovalec prehranski načrt sestavil glede na potrebe in cilje posameznika, opozarja Ogrin: "Če je ta predpisana prehrana za čisto vse enaka, to ni personaliziran pristop, in če se kot tak prodaja, je to zavajanje potrošnika. Z drugimi besedami: če gresta dve prijateljici k istemu svetovalcu in dobita enak prehranski načrt, to ni ustrezen pristop."

Čeprav je v središču prehranskega svetovanja hrana, usposobljeni strokovnjak ne bo zahteval, da se vse vrti okoli nje. Kojić poudarja, da bo znal dober svetovalec prehrano približati tako, da se ne bo zajedala v druge, mnogo pomembnejše vidike življenja, kot so družabno življenje ali prostočasne dejavnosti. Previdno je treba pristopiti tudi k strategijam, ki obljubljajo reševanje zdravstvenih težav. Ogrin svetuje, naj ne polagamo vseh upov v to, da bo prehrana rešila vse težave z zdravjem. Za to je pravi naslov (klinični) dietetik.

Prehranski strokovnjak, svetovalec, nutricionist, dietetik ... Kdo je kdo?

Odgovor na iztočnico ni preprost. Za laično javnost je pomembno dejstvo, da tržna storitev prehranskega svetovanja ni primerna za ljudi z različnimi zdravstvenimi težavami, te lahko varno usmerja izključno dietetik. To je tudi edini naziv na področju prehranskega svetovanja, ki je pravno opredeljen. Pridobi ga oseba, ki konča akreditiran študijski program na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Za delo v zdravstveni dejavnosti mora opraviti pripravništvo in strokovni izpit. A tudi dejavnost v zdravstvu ni posebej opredeljena, ampak se uvršča med "druge dejavnosti". Dietetičarka Smolnik opozori: "Niti dietetiki nimamo licenc, nimamo registra, v katerem bi bil seznam vseh izvajalcev, da bi se iskalec prehranskega nasveta prepričal o ustrezni usposobljenosti." Po besedah dr. Tadeje Jakus s Fakultete za vede o zdravju, ki je tudi članica Strokovnega združenja nutricionistov in dietetikov, se "trenutno pripravlja nabor, seznam oseb, ki bodo kompetentne za izvajanje prehranskega svetovanja in bo dostopen potrošnikom, da bodo pred odločitvijo o storitvi lahko preverili usposobljenost."

Eden od korakov k ureditvi področja je opredelitev pogojev za pridobitev naziva klinični dietetik, prizadevajo si za strokovno zbornico in kodeks delovanja. "Želimo si še več, morda bi šli po zgledu nekaterih evropskih držav, v katerih osebe tudi kazensko odgovarjajo, če izvajajo storitev, ne da bi bili zanjo usposobljeni."

V nasprotju s splošnim prehranskim svetovanjem je dietetika torej razmeroma urejena dejavnost, vendar naziv ni zaščiten. Zato si ga lahko nadene vsak, ki želi ponujati storitev prehranskega svetovanja. Enako se lahko vsak poimenuje prehranski strokovnjak, svetovalec, nutricionist … A če najdete ponudnika s temi nazivi, to samo po sebi še ne pomeni, da vas zavaja.

To je posledica pravne praznine, tako da po teh izrazih posežejo tudi strokovno podkovani ponudniki, ki so končali akreditirane študijske programe na že omenjeni fakulteti Primorske univerze ali na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (le da po končanem študiju na tej fakulteti diplomiranec pridobi naziv inženir prehrane). Ker nazivi sami po sebi za laično populacijo morda niso dovolj informativni, izvajalci posegajo po že navedenih pravno neopredeljenih. Podobno je z dietetiki, ki se odločijo za samostojno pot, poudarja Smolnik: "Tega je res dandanes ogromno, veliko je dietetikov na samostojni poti in enostavno si prepuščen sam sebi."

Zavedeni in na robu

Za prehransko svetovanje usposabljajo tudi različni tečaji, ki se končajo s pridobitvijo certifikata. Ustrezna izobrazba je eden od korakov pri ugotavljanju verodostojnosti ponudbe, vendar sama po sebi še ni zagotovilo za kakovostno storitev. Evgen Benedik z Biotehniške fakultete, sicer pa tudi klinični dietetik na Pediatrični kliniki v Ljubljani in član Strokovnega združenja nutricionistov in dietetikov, študijsko izobrazbo zagovarja, saj je za kakovostno svetovanje nujen izjemno širok spekter znanja o prehrani, kar je težko doseči zgolj s kratkimi tečaji. Potrebno je tudi nenehno izpopolnjevanje: "Ne poučujemo le o nasvetih, ampak učimo študente, kaj je presnova, kako se neko živilo razgradi, zakaj ga potrebujemo, kako to vpliva na naše zdravstveno stanje, kako se prehranjevati ob boleznih, kako se prehranjevati, da preprečujemo bolezni. Zelo pomemben vidik je tudi poznavanje živila, kako zraste, kako ga pridelamo, predelamo, postrežemo. To je multidisciplinarna veda, ki vključuje poznavanje medicine, biologije, antropologije, ne nazadnje tudi sociologije, psihologije in malo zgodovine. Teh znanj ni mogoče usvojiti v nekaj dneh ali tednih."

Benedik v praksi opaža, kaj pomeni neurejenost področja prehranskega svetovanja in kam lahko privede zavajanje potrošnikov. Na Pediatrični kliniki se srečuje z otroki, mladimi in njihovimi starši, ki so prehranske nasvete iskali na trgu, pri premalo usposobljenih ali celo samooklicanih strokovnjakii. "Dva najpogostejša primera sta na eni strani vegetarijanska ali veganska prehrana, ki jo pediatrična stroka odsvetuje. Na drugi strani pa mladi, otroci, ki so se vključili v telesno dejavnost, prejemajo neustrezne informacije o povečevanju mišične mase. Tu je zelo tanka meja, to ravnanje lahko vodi v motnjo hranjenja."

Zavest o pomenu prehrane raste, zato je ponudbe čedalje več, tudi ne najbolj strokovne. A sporne ponudbe s hipnimi učinki bodo kljub morebitni regulaciji obstajale, dokler bo povpraševanje po njih. Velik del odgovornosti nosimo torej samih.