Foto: ARS/Adrijan Pregelj
Foto: ARS/Adrijan Pregelj

Oddaja Gremo v kino že od leta 1946 skrbi za stik poslušalcev s filmskim dogajanjem doma in po svetu. Poleg sledenja tekočemu filmskemu sporedu prinaša novice tudi z mnogih festivalov in tako poslušalcem omogoča vpogled v aktualne filmske trende.

V sedmih desetletjih delovanja je oddaja večkrat spremenila svoje ime, vendar nikoli vsebine: najprej se je imenovala Novi filmi, nato Iz filmskega sveta, Filmska kronika, Na platnu so videli, Po kinu se dobimo, na koncu pa se je preimenovala v Gremo v kino in to ostala vse do danes. Leta 1996 je prejela viktorja za najboljšo radijsko kulturno oddajo, še zmeraj pa ostaja najbolj poslušana oddaja Uredništva za kulturo.

V tednu, ko poteka vrhunec Arsove 60-letnice, smo se pogovarjali z Urbanom Tarmanom, sourednikom oddaje Gremo v kino. Poleg njega jo ustvarjajo še Tesa Drev Juh, Matej Juh in Tina Poglajen.


Kaj je prišlo prej – film ali oddaja Gremo v kino?
Najprej je seveda bil scenarij. V obeh primerih. Šalo na stran. Radijska oddaja Gremo v kino je v tem pogledu resnično pionirska: redno je na sporedu Radia Slovenija, tedaj Radia Ljubljana od 4. oktobra 1946. Letos bo torej minilo 77 let, odkar na radijskih valovih v tedenskem ritmu spremljamo filmsko produkcijo. Je pa oddaja vmes spreminjala tako imena kot koncepte.

Urban Tarman se je pravkar vrnil iz Benetk, kjer si je na tamkajšnjem filmskem festivalu ogledal svežo produkcijo. Foto: Reuters
Urban Tarman se je pravkar vrnil iz Benetk, kjer si je na tamkajšnjem filmskem festivalu ogledal svežo produkcijo. Foto: Reuters

Kako ste začeli delo na oddaji Gremo v kino, kaj ste prevzeli od svojih predhodnikov in kaj morda prilagodili času, v katerem ustvarjate?
Ko sem s tiskovne agencije in dnevnega časopisa prišel v službo na radio, je bil koncept postavljen: kritiška refleksija aktualnega kino sporeda in poročanje o pomembnejših dogodkih v svetu filma pri nas in v tujini. Sprememb ne izključujemo, in čeprav delamo oddajo o filmih, ki jih lahko pogledamo v kinu, ne spregledamo niti določenih filmov s pretočnih platform. Včasih se odločimo, da namesto pisne recenzije, ki jo preberejo napovedovalci, objavimo dialoško recenzijo, pogovor urednika s kritikom. Pogosto pa film, še posebej kadar gre za slovenski naslov, predstavi režiser ali režiserka. To se mi zdi pomembno: avtorska samoreprezentacija dodaja nove pomene v mozaik interpretacij filma.

Kako gledamo film? In kako o njem poslušamo? Podobno kot pri branju in literaturi, je tudi tukaj vprašanje, kaj pomeni zares gledati – kritik gleda film na veliko drugačen način kot neobremenjen gledalec.
Če pogledamo širšo sliko: avdiovizualnih del v najširšem pomenu besede še nikoli ni bilo toliko, kot jih je danes: vsakič, ko odpremo spletni brskalnik, tapnemo po telefonu ali prižgemo televizor, se hočeš nočeš srečamo z njimi. Zato pravim, da se sodobni človek ne more izogniti kopičenju pogledov: gleda in je gledan. Vse bolj smo gledalci in vse bolj smo gledani. Film pa je posebna oblika usmerjenega pogleda. Zahteva koncentracijo. Spodbuja domišljijo in empatijo. Če si izposodim besede nemškega cineasta Wima Wendersa: "Če nam uspe slediti pogledu drugega, videti z očmi nekoga drugega, tedaj se lahko naučimo gledati." Kritiki nam pomagajo gledati in opaziti nekaj, kar smo sami morda spregledali. In to je vedno zanimivo.

Benetke pred podelitvijo nagrad, Najsrečnejši človek na svetu, nova sezona v Slovenski kinoteki

Kakšna je potem po vašem mnenju razlika med konzumacijo in gledanjem v zgornjem pomenu besede? Nekateri filmi so namreč narejeni po principu "frutka" – od njih dobiš vse, kar potrebuješ, vendar brez kulinarične vrednosti – medtem ko pri drugi vrsti filmov to ni samoumevno – gledalec se jih mora naučiti gledati, uživati, ceniti …
Razlika je bistvena, vprašanje pa je, ali smo pripravljeni nanjo. Zahtevnejši filmi – in to niso samo avtorski – zahtevajo več od gledalca: po ogledu ne sledi nujno samo dobro razpoloženje in pomiritev s sabo in svetom. Filmi so danes dostopni povsod: od pretočnih platform do kakovostne ponudbe tujih filmov in dokumentarcev na TV Slovenija. Ker zadnje čase pogosto kritiziramo TV Slovenija, je treba povedati, da je filmska ponudba naše televizijske sestre resnično dobra.

V oddaji Gremo v kino se osredotočamo predvsem na zahtevnejšo in komercialno manj zanimivo ponudbo v kinu in na festivalih. Včasih smo zato tudi za poslušalce bolj zahtevni in morda manj zanimivi, toda zdi se nam pomembno, da govorimo o filmih, ki si to zaslužijo, četudi niso velike uspešnice. Seveda pa ocenjujemo in razpravljamo tudi o teh.

Za oddajo izbiramo filme, o katerih je vredno govoriti in da vselej ponudimo razlog, zakaj se je vredno odpraviti v kino; tja koga povabiti, saj kino ostaja oblika družabnosti, ki ljudi povezuje.

Urban Tarman

Morda so prednosti zvočne kritike prav v tem, da pusti domišljiji veliko bolj prosto pot kot vizualni mediji?
To je prednost radia. Radio nam pušča proste roke: z njimi lahko kuhamo, pospravljamo ali vozimo avto, medtem ko ga poslušamo. Na delu je posebna vrsta pozornosti: ni vselej tako celostna, kot je pri branju, zato so vsebine malce drugače oblikovane: če denimo med branjem česa ne razumemo, se vrnemo nekaj vrstic nazaj. Poslušalec radia tega seveda ne počne. Moramo biti razumljivi: tako pri govoru kot pri posredovanju vsebine. Domišljijo po moje spodbujajo vsi mediji. Veliko je odvisno od naše dovzetnosti: kaj je tisto, kar v nas sproži preblisk? Je to zvok, njegova barva in melodija; je to podoba, njena barva ali oblika; je to beseda, njen ritem in zven; ali pa je to posebno razpoloženje, ki ga sprožijo vsi našteti elementi v dobrem filmu in si ga bomo zapomnili za vse večne čase?

Sorodna novica Program Ars praznuje 60 let delovanja

Vaša predhodnica na oddaji Rapa Šuklje je povedala, da za film na začetku v Sloveniji ni bilo tako velikega interesa, čeprav je predstavljal novo vrsto umetnosti. Med obiskovalci kulturnih dogodkov je veljal za razvedrilo in uspešno propagando, ni pa bil dovolj ‘sofisticiran’, da bi se uveljavil kot samostojna umetnost – manjkal je predvsem zvok.
Ta predsodek se je izoblikoval med izobraženci predvsem zaradi povojne ponudbe v kinu: propagandnih sovjetskih in komercialnih ameriških naslovov. Celovečerni umetniški film v slovenskem jeziku se je takrat šele rojeval. Zgodovinska primerjava pa nam pove, da je bilo za film v povojnih letih še kako veliko interesa!

Zlato obdobje slovenskih kinematografov je bilo v petdesetih letih 20. stoletja. Vrhunec je doseglo s 17 milijoni obiskovalcev leta 1960. Pred slabim desetletjem je bila ta števila skoraj desetkrat nižja. Kino je torej postal manj množična in bolj nišna oblika preživljanja prostega časa.

Prav zato je po njenih besedah vaša naloga “poslušalca prijeti za roko in ga peljati v kino” – ali pa ga, v primeru slabih filmov, od njih odvrniti?
Rapa Šuklje je s to maksimo želela poudariti, da za oddajo izbiramo filme, o katerih je vredno govoriti in da vselej ponudimo razlog, zakaj se je vredno odpraviti v kino; tja koga povabiti, saj kino ostaja oblika družabnosti, ki ljudi povezuje. To je naš fokus. Kritiki so neizprosni in njihova naloga je v tem, da nas opozorijo na napake in spodletele rešitve. Kajti namesto kakšnega od manj posrečenih, pa čeprav oglaševalsko potenciranih filmov, vedno lahko najdemo boljšega.

Pravite, da je bilo že v šestdesetih letih filmskih premier preveliko, da bi jih lahko pokril en ocenjevalec – bi rekli, da je v mestu, kot je Ljubljana, danes glede na nasičenost svetovne filmske industrije premier še mnogo več? Število obiskovalcev kinematografov namreč upada, vse več ljudi se seli na pretočne platforme.
Premier je danes gotovo manj, kot jih je bilo v 60. letih, ko smo imeli nekajkrat več kinematografov, toda še vedno je filmov več, kot jih lahko v oddajo vključimo. Gledalci so se do neke mere preselili na pretočne platforme, tako kot so se pred desetletji preselili na televizijo in domači video. Toda gledalci se tudi vračajo v kino. Ta hip je v Ljubljani opazno pomanjkanje kinodvoran: čeprav se je odprl nov Cineplexx na Rudniku, se je hkrati zaprl Kolosej. Pomanjkanje je še posebej očitno v centru mesta. Če bo šlo vse po sreči, bo nišo v Ljubljani zapolnil Kinodvorov minipleks in število premier in gledalcev se bo gotovo povečalo. Toda nekatera mesta, kot je Maribor, kina z umetniškimi filmi sploh nimajo.

Urban Tarman Foto: ARS/Adrian Pregelj
Urban Tarman Foto: ARS/Adrian Pregelj

Kaj je vloga zvoka v izrazito vizualni dobi?
Namesto odgovora predlagam, da bralci in bralke MMC-ja, če še niso poskusili_e, poslušajo kakšno od Arsovih radijskih iger ali literarnih. Odgovor o dometu dobro posnetega in oblikovanega zvoka in domišljene interpretacije igralcev jim bodo ponudile same. Sam zelo cenim kakovostno reprodukcijo zvoka tako doma na dobrih zvočnikih in ojačevalcu kot na koncertu in kino projekciji. Izkušnja je intenzivnejša; tonski mojstri in oblikovalci zvoka bi rekli, da je edina prava – čim bolj podobna tisti, ki so jo posneli ali si jo zamislili ob ustvarjanju.

Zvok doživljamo bolj telesno, spontano, odpira nam vrata v svet čustev. Ob kakovostni reprodukciji zvoka z velikim razponom dinamike in z visoko ločljivostjo je paleta čustev širša.

Kaj je tisto, kar v nas sproži preblisk? Je to zvok, njegova barva in melodija; je to podoba, njena barva ali oblika; je to beseda, njen ritem in zven; ali pa je to posebno razpoloženje, ki ga sprožijo vsi našteti elementi v dobrem filmu in si ga bomo zapomnili za vse večne čase?

Urban Tarman

Dejali ste, da vidite upanje v vračanju nazaj: "Ko se človek utrudi od raznovrstnih zaslonov, se vrne k javnim medijem, k javnemu radiu in h kakovostnemu tisku, k zahtevnejšim vsebinam in bolj prefinjenemu načinu sporočanja."
Nisem prepričan, da je to "vračanje nazaj", tako kot tudi nisem prepričan, da je vsak tehnološki korak naprej tudi zares takšen. Javni medij, kot je RTV Slovenija, se ne more prepustiti zgolj nareku povpraševanja, medijske trende mora ustvarjati in dvigovati splošne standarde novinarskega poročanja. To je naša naloga. Morda sem konservativen in pristranski, toda radio in tisk sta še vedno moja favorita.

Velika je tudi konkurenca – kakšen je odnos med radiem, spletnimi platformami in tiskanimi mediji – si zaradi količine možnosti in informacij ustvarite vsak svoj prostor in občinstvo, ali obstaja med vami tudi kakšno rivalstvo?
Posebnega rivalstva ne čutim, prej sodelovanje. Na radiu pogosto sodelujemo z MMC-jem in s TV Slovenija pri izmenjavi vsebin. Tudi s kolegi z drugih medijev si pomagamo pri delu, kadar se pojavi potreba: izmenjujemo si kontakte in informacije. Najbrž sta razloga za bolj sodelovalno naravo našega dela tudi samo področje, ki ga pokrivamo – kultura, in značaj ljudi, ki na tem področju delujemo.