V vzdušje newyorških 80. let prejšnjega stoletja umeščena animirana zgodba o osamljenosti, prijateljstvu, pravzaprav o vseh odtenkih nekega odnosa s čarobnostjo začetka in bridkostjo konca vred, je preprosto dovolj univerzalna, da besed ne potrebuje.

Pes, ki osamljene večere preživlja z brezdušnim buljenjem v televizor, medtem ko enako brezdušno večerja obrok iz mikrovalovne pečice, se nekega dne odloči vzeti stvari v svoje roke in si kupi robota, takega za družbo, robota spremljevalca. Pes in simpatični robot si, potem ko razčistita za vse začetke spoznavanja značilne male nesporazume, zgradita topel odnos in za nekaj mesecev se življenje zdi lepše in bolj barvito. A ko se nova prijatelja odločita zadnji poletni dan preživeti na plaži, se njuna brezskrbna sreča spremeni v pravo moro, njun idiličen odnos pa je postavljen na zares težko preizkušnjo …

Robotove sanje, posnete po istoimenski stripovski predlogi, kljub brezbesednosti, svoji izčiščeni "retro" vizualni podobi ter navidezno preprosti zgodbi o prijateljstvu, ni film za najmlajše gledalce. Čustveno precej intenziven in dokaj nepričakovan konec, predvsem pa tekoče prehajanje med rahlo abstraktnostjo robotovih sanj in neprizanesljivo resničnostjo, ga uvrščata med zahtevnejša filmska doživetja, pa tudi zgodba sama skriva več pomenskih plasti. V Kinodvoru, kjer je bil lani uvrščen v program osmega mednarodnega festivala Kinotrip, ki ga v celoti pripravljajo mladi za mlade, zdaj pa je prišel na reden spored kina, so ga tako priporočili gledalcem, starejšim od dvanajst let. Omejitve navzgor za ta vsebinsko in vizualno čudoviti film pa seveda ni.

Režiser in scenarist filma, v Bilbau rojeni Pablo Berger, je povedal, zakaj se je lotil zgodbe o robotu in psu: "Zgodba knjige me je močno prevzela. Presenetila me je in me spodbudila k razmisleku o prijateljstvu ter njegovi krhkosti, o tem, kako premagati konec razmerja." In prav v tej krhkosti nekega iskreno lepega prijateljskega odnosa, ki jo je režiser odlično poudaril tudi z izvrstno glasbeno podlago, še toliko bolj izrazno zaradi odsotnosti govora, je glavna odlika filma Robotove sanje. Ker samo sanje včasih niso dovolj, konec pa lahko obeta nov, sončen začetek. Spoznanje, za katero – tako kot ta čudoviti večkrat nagrajeni film – pogosto ne potrebujemo niti besedice.