Ravno obratno je šlo pri Rogličevi nekdanji ekipi deset let mlajšemu Američanu, ki je osvojil Pariz–Nico. Na eni strani Matteo Jorgenson z uspehom kariere v dresu čebel, na drugi Primož Roglič z rezultatsko najskromnejšim enotedenskim dosežkom po Dirki po Britaniji 2017 (odstop v zadnji etapi, 12. mesto najboljši etapni izid).

Osnova za napredovanje v prihodnje

"To je bila moja prva dirka z novo ekipo, z novimi sodelavci in novo strukturo. Ko se pridružiš novemu okolju, se moraš navaditi drug na drugega in se naučiti, kako najbolje sodelovati. Mislim, da nam je to ta teden precej dobro uspelo, in to je dobra osnova za napredovanje. Nadaljevali bomo procese, ki smo jih začeli tukaj v ekipi, in gradili pot nazaj na najvišjo raven. Seveda vedno obstajajo stvari, na katerih lahko delamo, in zagotovo se bomo usmerili v to, da jih izboljšamo na naslednjih dirkah," je po koncu v Nici razmišljal slovenski šampion, ki je bil zadnji dan 17. s štirimi minutami zaostanka, s čimer je v skupnem seštevku zdrsnil na 10. mesto, točno 5:33 za Jorgensonom.

SOS-odmev o začetku kolesarske sezone

Tehnične napake so ga stale veliko energije

"Zadnji dan smo si želeli preboja na stopničke, za kar smo imeli tako Vlasova kot Rogliča in smo dirkali agresivno. Ko sta Remco Evenepoel in Matteo Jorgenson odšla, se je lahko pridružil le Vlasov. Z Rogličem smo imeli še vedno nekoga v rezervi. Vendar pa ni imel svojih najboljših dni," je športni direktor nemške ekipe Patxi Vila povzel nedeljsko etapo v Nici in dodal: "Primož je zlasti v soboto pokazal, da je na dobri ravni. V nedeljo so ga tehnične napake stale veliko energije. V tem hladnem vremenu ni zmogel biti v ospredju."

Hladno in deževno vreme so okoliščine, v katerih Rogliču tudi v preteklosti ni šlo najbolje in se je lahko v njih znašel v težavah (na primer etapa Vuelte 2020 na Formigal ali pa znameniti Giro 2019). Če je bilo tretje mesto v 7. etapi, ko je suvereno pokrival Evenepoelove pospeške, vrhunec tedna, je bila štiriminutna izguba v nedeljo najslabši dan dirke proti soncu.

Zdaj na ogled zadnjih etap Toura, nato Itzulia

"Mrzlo je bilo, težko. A je zdaj prijetneje, pa še sonček je. Nisem veliko pričakoval. Prišel sem v Francijo, da naredim čim več, kar je mogoče. To sem dosegel. Na srečo je kar nekaj prostora za izboljšave. Začeli smo. Doživeli smo kar nekaj situacij, kup jih še moramo. Pogumno naprej," je za RTV Slovenija po koncu povedal Roglič.

Kaj je treba izboljšati do Baskije, ki bo na začetku aprila naslednja dirka 34-letnega Zasavca? "Da vozimo skupaj, da se spoznamo kot ekipa in se navadimo drug na drugega in potem delujemo vse bolje in bolje." In kaj sledi zdaj do 1. aprila, ko se bo v Irunu s kratkim kronometrom začela Itzulia 2024? "Imamo nekaj ogledov etap Toura in treningov ter nadaljevati moramo uigravanje. Navaditi se moramo drug drugega, sistema. Kako vse skupaj deluje. Kakor koli vse obrneš, je veliko novih stvari. Tudi zame. Počasi, da vse dobro spoznam in mi postane vse domače. Moramo nadaljevati proces, ki smo ga začeli," je za RTV Slovenija še pojasnil Roglič.

Na enotedenski dirki že šest let ni ostal brez (etapne) zmage

Prvič po uvodni dirki sezone 2018, ko pa je Dirko po Valencii končal na skupnem 6. mestu, etapno pa je bil najboljši peti, je zasavski orel na enotedenski dirki ostal brez vsaj dnevne zmage ali pa majice vodilnega. V šestih letih od Valencie je vključno s tokratno Dirko Pariz–Nica oddirkal točno 30 etapnih dirk in brez etapne zmage ali nošenja majice vodilnega je ostal le na obeh Dirkah po Franciji, zaznamovanih s padcema (2021 in 2022).

Če Rogla ni odstopil, je bil slabši kot deseti le na Dirki Pariz–Nica 2021, ko je po dveh grdih padcih zadnji dan zdrsnil iz rumene majice na končno 15. mesto. V omenjenem časovnem obdobju (2018–2023) je Roglič tudi dobil 4 od 5 uvodnih etapnih dirk v novi sezoni.

Brez spremembe pristopa, tudi nemška ekipa prišla po zmago

Marsikdo se je pri tem vprašal, ali se je mogoče res zgodil precedens in je Roglič po menjavi ekipe po več kot šestih letih prišel na start dirke brez cilja zmage, ampak res zgolj zaradi uigravanja in navajanja na novo okolje. Ne nazadnje je bil predtem kar osem let v isti nizozemski ekipi.

"Kar zadeva celotno dirko, izid seveda ni takšen, kot smo si želeli, saj smo prišli na Pariz–Nico po zmago. Domov se vračamo s petim mestom Aleksa v skupnem seštevku in etapno zmago. Dobro, a ni to, kar smo pričakovali," je tokratni glavni športni direktor Bore Hansgrohe zanikal spremenjeni Rogličev pristop k dirkanju.

Do začetka Dirke po Baskiji čaka Rogliča in nemško ekipo torej še veliko dela, da se uigrajo in uskladijo. "V ekipi se moramo za prihodnost še veliko učiti in skupaj s Primožem se bomo trudili za izboljšave, vendar smo prepričani, da smo na pravi poti," je poudaril Patxi Vila, ki ima osebno povezavo z obratno zgodbo skupnega zmagovalca. 48-letni Bask je bil namreč največji zaveznik in podpornik Mattea Jorgensona pri Movistarju, a je kot Američan čez zimo zapustil špansko ekipo.

Obratna zgodba Američana pri Nizozemcih

Matteo Jorgenson je nov dokaz, kako se spremeni kolesarska kariera po prestopu k dejansko najboljši ekipi svetovne serije. Pred dvema tednoma je bil ključni dejavnik pri razpletanju Omloopa, kjer je na koncu priložnost za zmago dobil in izkoristil Jan Tratnik. Zdaj je 24-letnik iz Idaha unovčil kapetansko vlogo na najprestižnejši spomladanski etapni dirki.

"Mislim, da sem v ekipi, ki vsakega tekmovalca sili, da se izkaže po svojih najboljših močeh. Če si želiš priložnosti, se moraš zanje žrtvovati, trenirati po svojih najboljših močeh in se truditi, da dosežeš najboljšo raven, da si te priložnosti zaslužiš," je po zmagi spremembo po prestopu iz Movistarja k Vismi Lease a Biku obrazložil Jorgenson in zgovorno nadaljeval: "Mislim, da sem v popolnem okolju. Naredil sem korak. Ne bi rekel, da je to kakšen nor korak. Toda v tej ekipi resnično skrbijo za vsako podrobnost. Res ni ničesar, kar bi počeli tako, kot ne počne nobena druga ekipa, vendar mislim, da vsako posamezno podrobnost izvajamo maksimalno. V vsakem pogledu – pri naši prehrani, potovanjih in upravljanju – so res naravnani tako, da je uspešnost na prvem mestu. To je preprosto užitek in mislim, da je bila to najboljša odločitev v moji karieri, da sem se pridružil tej ekipi."

Lani sledil zvezdnikom, letos poleti pomočnik Vingegaarda

Na Dirki Pariz–Nica je bil v dresu Movistarja sicer Američan že dvakrat med deseterico, lansko sezono je odprl s skupno zmago Po Omanu, kjer je dobil tudi etapo, kar sta bili do nedelje sploh edini profesionalni zmagi. A že lani je zadnji dan v Nici prišel v cilj ob boku Jonasa Vingegaarda, Davida Gauduja in Simona Yatesa, pol minute za Tadejem Pogačarjem. Na klasiki E3 je bil nekaj dni zatem četrti, takoj za superzvezdniškim triom van Aert-van der Poel-Pogačar. Na spomeniku Po Flandriji je bil deveti, na etapni Dirki po Romandiji kar drugi za Adamom Yatesom. Nato pa je spomladi že podpisal pogodbo s čebelami.

"Veliko ljudi je mislilo, kako neumna ideja je, da bi šel v ekipo, v kateri bom moral na Touru voziti za Vingegaarda. Mislim, da bo to zame užitek, če bom skušal zmagati na Dirki po Franciji z Jonasom. To bi bil vrhunec moje kariere, potem ko sem zdaj dobil priložnost zmagati na Dirki Pariz–Nica."