Ko se je maja 1968 začelo vrenje v Parizu, pozneje pa, čeprav v manjši obliki, tudi v Ljubljani, je danes eden ključnih slovenskih mislecev sedel še v gimnazijskih klopeh, leto pozneje pa že v predavalnicah Filozofske fakultete Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Ko se je maja 1968 začelo vrenje v Parizu, pozneje pa, čeprav v manjši obliki, tudi v Ljubljani, je danes eden ključnih slovenskih mislecev sedel še v gimnazijskih klopeh, leto pozneje pa že v predavalnicah Filozofske fakultete Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

"Nihče nima monopola in privilegija nad mišljenjem in nad resnico," o razmerju med filozofijo in književnostjo pravi filozof Mladen Dolar, predstavnik vplivne ljubljanske psihoanalitske šole. Dolar se je književnosti posvetil v svoji novi knjigi Kamen in glas, v kateri je sicer zbral spise, ki jih je posvetil razpravljanju o literaturi od antičnih časov pa do danes, poudarek pa je na vprašanju modernizma v književnosti.

Mišljenje je nekaj redkega. Človek je definiran kot misleča žival, ampak vprašanje je bolj, zakaj tako redko mislimo. Prava misel je nekaj, kar nas preseneti, kar ni nekaj običajnega. V književnosti je na delu resna misel, iz katere se filozofija napaja in jo je skozi vso svojo zgodovino jemala resno.

Mladen Dolar

O modernistih, ki jih postavljamo ob bok zgodovinskim književnikom
Zdi se namreč, da so avtorji, kot so Marcel Proust, Franz Kafka, Fernando Pessoa, James Joyce, T. S. Eliot in Samuel Beckett, ki jih literarna zgodovina označuje kot moderniste, s svojo prozo oziroma poezijo preobrnili epoho in povsem na novo opredelili mesto, ki ga človek zavzema v svetu, da so torej, še drugače rečeno, spisali literaturo, ki jo v intelektualni zgodovini evropske civilizacije lahko postavimo ob bok grških tragedov, Danteja, Shakespeara ali Goetheja. Kako neki jim je to uspelo? Kako razumejo temeljne eksistencialne koordinate, znotraj katerih se odvijajo drame naših življenj? Kako to literaturo razumemo in vrednotimo bralke in bralci danes? Ali pisanja zadnjih nekaj prejemnikov Nobelove nagrade za književnost – recimo Annie Ernaux, Olga Tokarczuk ali Jon Fosse – dosega višino in globino omenjenih modernistov?

Ogromno je slabe filozofije in še več je slabe literature. Ločnica zato ne poteka med filozofijo in literaturo, ampak poteka bolj med dobrim in slabim.

Mladen Dolar

Avtonomija umetniške svobode: vsa kvaliteta je v načinu ukvarjanja z vsebino
Dolar najprej razloži, kako so se modernisti sploh razlikovali od svojih predhodnikov. S pomočjo Hegla izpelje, da se umetnost pred njihovim časom ne ukvarja več s privilegiranimi ali vzvišenimi temami, ampak se je umetnost osamosvojila s tem, ko je lahko obravnavala katero koli snov. "V tem je avtonomija svobode umetnosti," pravi in poda primer Flaubertevega romana Vzgoja srca: "Vsebino te zgodbe bi lahko povzeli v vsega treh stavkih – pa gre kljub temu za eno resnično velikih knjig evropske literature. Ampak izkazuje avtonomijo, ki se je zmožna začeti ukvarjati s katerokoli vsebino in vsa kvaliteta, ves napor je v načinu, kako se tega lotimo."

Vloga protagonista: Od junaka do vsakdanjega človeka
Vzporednost vidi tudi v spremenjenem liku protagonista, ki da je v moderni umetnosti postal "mož brez posebnosti". "Prej je moral imeti junak neko odlikovano posebnost, strast, zdaj pa je postal generični junak mož brez posebnosti. Ravno vsakdanjost in anonimni junaki, ta nespektakularna plast realnosti je postala poglavitni fokus umetnosti v modernizmu v začetku 20. stoletja," pravi Dolar o prelomu moderne umetnosti preteklega stoletja.

Več pa v oddaji Kulturni fokus, v kateri je odgovore pomagal iskati Mladen Dolar.

Mladen Dolar: Vedno so mi bili všeč ekstremni tipi literature in filozofije. Resnica je vedno v skrajnosti.